V soboto 11.4.2026 so se Knapi odpravili v Ilirsko Bistrico, mesto, kjer so nekoč vladali Iliri, na kar še danes ponosno opozarjata tako občinski grb kot tudi klubski grb ND Bistrc, kjer še vedno kraljuje njihova znamenita, hitra in okretna bojna ladja Liburna – kot da bi jo nekdo iz antičnih časov parkiral na nogometni grb in ji dal domačo nalogo: “brani tradicijo”.
Pričakovala se je težka tekma, saj se domačini krčevito borijo za obstanek, vsaka točka pa je zanje in za nas vredna zlata (ali vsaj kakšnega starinskega bronastega kovanca iz ilirskih časov). Igrišče, milo rečeno, ni ravno dovoljevalo vrhunske kombinatorike – bolj je spominjalo na poligon za preživetje kot na zelenico za tiki-taka. A Knapi so začeli odločno, visoko in z jasno namero, da čim prej udarijo.
In res – že na začetku je steklo po željah. Po lepem predložku Kaziča je bil v kazenskem prostoru najvišji Tit Vezovišek, ki je z glavo brez milosti in z veliko mero knapovske odločnosti pospravil žogo v domačo mrežo. Domači so lahko le pogledali proti nebu in se vprašali, če je to morda še en ilirski mit.
Čeprav je veter pihal tako močno, da bi ga lahko prijavili kot 12. igralca domačih, so Knapi v prvem polčasu dominirali, bili čvrsti na žogi in si ustvarili še nekaj lepih priložnosti. Nato pa še drugi udarec: po nepričakovanem, a izjemno prebrisanem strelu po tleh mladega Jaše Tomšeta je žoga še drugič končala v mreži, Knapi pa so na odmor odšli z lepo prednostjo in občutkom, da je ladja Liburna že rahlo nagnjena proti Trbovljam.
V nadaljevanju smo pričakovali še več zadetkov, saj je zdaj veter “presedlal” na našo stran, a nogomet ima očitno svoj smisel za dramaturgijo. Domačini so pokazali več poguma, Knapi pa so prešli v bolj izkušeno, zrelo fazo upravljanja rezultata. Zadnja vrsta z Bašićem na čelu je delovala kot ilirski zid – trden, neprebojen in rahlo neprijazen do vseh, ki so poskusili mimo.
Proti koncu pa je prišlo do trenutka, ko se je domačinom vendarle odprlo po boku. V kazenskem prostoru je bil njihov igralec nepravilno zaustavljen, sodnik pa je brez dileme pokazal na belo točko. Čeprav smo upali, da bo izjemni Panić še enkrat zaklenil vrata, je domači kapetan Domen Ujčič silovito udaril pod prečko in znižal rezultat.
Sledil je pričakovani pritisk, ki pa je bil bolj “pritisk po občutku kot po dejanskih priložnostih”. Knapi so z mirno glavo, čvrsto obrambo in razpoloženim vratarjem Dejanom Panićem, ki je ravno na ta dan praznoval 21. rojstni dan (še enkrat – vse najboljše!), tekmo pripeljali do konca in zasluženo odnesli vse tri točke.
Po koncu so Knapi simbolično “zaplenili” domačo Liburno in jo v duhu zmage odpeljali proti Trbovljam in svobodi, kot da bi šlo za še en pokal v vitrini knapovske trme in delavskega ponosa.
Naslednji vikend jih čaka NK Svoboda, stari znanci z Viča, ki v Športni park Rudar prihajajo kot redna stranka stalnih obračunov. Upamo, da bo tudi tokrat račun ostal neporavnan – vsaj z njihove strani. Do konca je še šest tekem, zato ni časa za kalkulacije, le za borbo, srce in knapovsko trmo.
Zato vabljeni v soboto – ne ostanite doma, ne iščite izgovorov in ne preverjajte vremena. Pridite podpret Knape, da skupaj izkopljemo še nove tri točke. ⚒️💪
