Sobotno tekmo, na katero so se naši knapi odpravili v Škofjo Loko, mesto, ki še ohranja tisti starodavni srednjeveški šarm in ima svoj mogočen grad, smo poimenovali kar “boj za grad”. Po sijajni predstavi na prejšnji tekmi smo bili vsi v upanju, da bomo prinesli dobre novice tudi izpod obzidja Loškega gradu.
Ja, in tekma je bila resnično zanimiva. Pravo “mesarsko klanje” bi lahko rekli! Naši knapi so s krampi in lopatami jurišali na grajsko obzidje, domačini pa so se izza svojih obrambnih zidov uspešno branili. Na čelu so imeli katapulte (beri: podaje in streli), s katerih so odvračali naše napade, ter lili vrelo olje (beri: hitre protinapade) na naše hrabre bojevnike.
No, če pogledamo, kaj se je dogajalo malo nižje pod gradom, v Športnem parku Puštal, lahko rečemo, da smo spremljali zelo napeto tekmo, ki bi se zlahka lahko končala tudi drugače. Bila je povsem izenačena bitka, ki sta jo odločila moment ali dva – kot bi odločalo, kdo bo prvi prestopil grajski jarek.
Domačini so v prvih 15 minutah nekoliko bolje začeli. Nekdanji čudežni deček slovenskega nogometa Uroš Palibrk, ki se je včasih boril pod zastavo slovitega AC Milana, je z enim natančnim strelom zadel in poskrbel, da je grajski zid prvič odbil knape. A knapi se niso dali! Dve minuti kasneje je mladi Tit Vezovišek po predložku Zalaznika s svojo zmagovito sabljo (beri: glavo) izenačil rezultat. Kmalu zatem se je Tit še enkrat iz ozadja podal v napad, že preigral domačega vratarja, vendar je žal drsno bojišče (beri: slabo igrišče) preprečilo, da bi porušil njihovo utrdbo.
Do konca prvega polčasa so domačini še enkrat nevarno napadli, a obrambo našega gola je uspešno vodil Mujkanović, ki je odbil vse poskuse. Rezultat ob polčasu je ostal neodločen – 1:1.
Po odmoru pa je res začelo pokati! Naši knapi so iz žepov potegnili srednjeveška in rudarska orožja – krampi, kladiva in nekaj metrov jeklenih žog, ki so začele leteti proti grajskim vratom. V 49. minuti je Tom Zalaznik iz leve strani prefinjeno poslal žogo mimo domačega vratarja naravnost v kontra kot – kot bi katapult zadel obzidje za novo vodstvo knapov! Med knapi je zavladala velika radost.
Sledilo je nekaj trenutkov, ko smo že skoraj imeli zaključno žogo v rokah, in sicer z Zalaznikovim pol volejem ter še eno sijajno priložnostjo, ki bi lahko pomenila, da grad postane naš. A kot pravijo, kdor ne zabije, bo prejel! Domačini so se v naslednjih petih minutah organizirali kot vitezi v oklepih in z dvema hitrima protinapadoma, preko Tina Mijića in Maksa Lotriča Škode, povsem obrnili potek bitke. Najprej je globinska podaja dišala po prepovedanem položaju, nato pa je sledil še strel z razdalje, ki je prebil našo obrambo in poslal naš gol v plamen.
Uroš Palibrk je nato z močnim strelom iz desne strani ponovno zadel. Žoga je oplazila našega branilca, spremenila smer ter presenetila Mujkanovića. Knapi so še enkrat stisnili zobe in Tilen Mlinar je zmanjšal na 4:3. Ko je Kaltak v kazenskem prostoru padel, smo že vsi skočili v zrak in se veselili enajstmetrovke – a sodnik je tokrat ostal nem kot grajski kip.
Domačini so nato še enkrat zadeli preko Lenarta Vrečiča, vendar so knapi kljub vsemu dobili priložnost za najstrožjo kazen, ko so domačini uporabili “rokavico” v obrambi. Staš Kazič je hladnokrvno izvedel kazen in rezultat postavil na 5:4.
V zadnjih minutah so naši knapi močno stisnili domačine, ki niso več prišli izven svojega grajskega dvorišča (beri: kazenskega prostora). A na koncu jih je rešil sodniški pisk, ki jim je pomagal ohraniti njihov grad obranjen.
Knapi se tokrat vračajo domov brez plena, vendar imajo teden dni časa, da pripravijo svojo utrdbo, Športni park Rudar, na naslednji napad. Tokrat bodo napadali viški vitezi iz Ljubljane, in za obrambo bomo potrebovali pomoč tudi z vaše strani, dragi navijači! Zato še enkrat vsi na stadion, da skupaj odbijemo napad NK Svoboda Ljubljana in obranimo našo trdnjavo ter jo ohranimo nepoškodovano.
